Ceciliin glas in Denisov glas

Obstajajo trenutki, neponovljiva stičišča prostora in časa, ko nam življenje zastavi vprašanje, odgovor nanj pa lahko za vedno spremeni njegov tok. Za nas je ta trenutek nastopil, ko smo dopolnili štirideset let. Imeli smo izbiro: nadaljevati po svoji življenjski poti – znani poti, ki smo se jo naučili imenovati svojo – ali pa zapustiti uhojene steze, znova prebuditi svojo strast in si morda zamisliti drugačno prihodnost.

Naša varna zavetja so bila daleč od polj, vendar smo se odločili to varnost pustiti za seboj in se podati na pot, ki smo jo dotlej raziskovali le ob koncih tedna, ko smo z motorjem odkrivali Italijo. Prav med enim od teh koncev tedna smo nepričakovano spoznali prijatelja in ugotovili, da se od njega ne bomo nikoli več ločili. Nekateri mu pravijo »rdeče zlato« in v skladu s tem opisom je res najbolj cenjena začimba. Najdragocenejša je zato, ker jo je treba gojiti in obirati izključno ročno, kar zahteva podobno mero skrbi in pozornosti, kot ju namenjamo ljudem, ki jih imamo radi.

Tako smo se znova lotili učenja, saj se človek nikoli ne nauči dovolj, preoblikovali zemljišče, ki so ga nekoč prekrivali vinogradi, in na njem žafranu uredili dom tik ob svojem, ob vznožju gričev pri Reggiu. Nekateri sorodniki so nas začudeno gledali s široko odprtimi očmi in verjetno mislili, da je to le naša trenutna muha. Zakaj bi se sicer kdo odpovedal počitnicam in koncem tedna zaradi začimbe, ki se ji reče žafran?

A včasih je ob izzivu treba prisluhniti prav temu ščepcu norosti. Danes živimo za žafran – on narekuje ritem naših dni. Zaradi žafrana med dolgimi dnevi obiranja budilka zazvoni ob štirih zjutraj in se v delovnih kombinezonih ter s svetilkami odpravimo na polja, tako v mrazu kot v dežju. Domov se vrnemo prekriti z blatom in prijetno utrujeni, z utrujenostjo, ki ima pravi okus zmage.

Ni se lahko izviti iz svojih navad in se spomniti življenja, kakršno je bilo prej: hitrega, brez ene same sekunde, da bi se ustavili, opazovali ali zadihali. Prav to je bistvo našega projekta: »znova premisliti«, preoblikovati sedanjost, da bi lahko živeli in sobivali z naravo, uživali v tem, kar daje našim čutom, ter spoštovali ritme, ki sestavljajo vsak trenutek.

V pogledih mnogih ljudi, ki jih srečamo, včasih opazimo začudenje. Preseneti jih, koliko nas samih, naše zgodovine in naše družine se steka v naše vsakdanje delo. A če bi lahko sami izbrali, kako ga poimenovati, mu verjetno ne bi rekli »delo«. Bolj je podobno čudoviti pustolovščini, ključu, ki odpira vrata do sreče, kakršna se nam je še pred nekaj leti zdela nedosegljiva. 

Morda je res, gotovo smo izbrali pot navkreber, morda ni bila tako svetla kot vse druge, morda ji je bilo težje slediti, a nam to ni bilo pomembno, ker je bila naša pot.

Avtorji:
Besedilo: Carlotta Fiore
Fotografija: Diego Rosselli