Fernandov glas

Kako bi poimenoval konjiček, ki te spremlja že več kot šestdeset let? Nekaj, kar se prepleta z življenjem, dokler ne postane njegov del? Morda beseda »strast« ni dovolj, da bi ga opisali. Morda bi mu lahko rekli »ljubezen«.

Ime mi je Fernando in mlad sem osemdeset let. Imel sem nekaj čez 20 let, ko sem skoraj po naključju srečal prijatelja, ki je nekoč prihajal v mlin mojega očeta. Ne spomnim se, kako sva se začela pogovarjati o tem, kako preživlja prosti čas. Ta dejavnost takrat še ni bila tako priljubljena, a je to kmalu postala. Mene pa je tako navdušila, da sem se ji posvečal vse življenje. Zato sem sprejel njegovo povabilo in šel z njim, da bi odkril, kako gojiti čebele.

Radovednost je resnično vztrajna in ko se enkrat vname, je ni več mogoče pogasiti. Tudi jaz nisem bil izjema. Začel sem preučevati in brati vse o čebelah in njihovi vzreji. Še vedno imam veliko teh knjig. Vsaka pripoveduje drugačno zgodbo, a o nečem se vse strinjajo: o merah. Po teh natančnih merah sem izdelal svojih prvih nekaj panjev. Da, »svojih«, kajti ko nekaj ustvariš z lastnimi rokami, lahko temu zares rečeš »tvoje«.

Priznati moram, da prvih nekaj let ni bilo lahko, saj se zares začneš učiti šele, ko zapreš knjige. Pridobivanje medu iz panja ni tako preprosto, če nisi izkušen. Poznati moraš načine dela, letne čase, vedeti, kako zaščititi panje pred plenilci in hudo vročino, ter spoznati obdobja cvetenja. Predvsem pa moraš spoznati njih – čebele – in to je najtežje. V njihovi skupnosti nič ni prepuščeno naključju, obramba družine pa je njihova najpomembnejša vrednota. Pripravljene so celo na največjo žrtev, ki za človeka pomeni boleč pik. Branijo, skrbijo in varujejo; navsezadnje se ne razlikujejo tako zelo od nas. Oboji vemo, kaj je zares pomembno.

Morda je prav zato med, ki ga pridobivam, običajno namenjen moji družini. Moja žena ga rada uporablja pri peki peciva. Najraje imam njeno crostato (pito) z debelo plastjo medu, obloženo z rezinami jagod ali marelic. Med lahko uživaš tudi kar po žličkah, celo pred spanjem. Vedno imam pri roki stekleničko naravnega domačega propolisa, še enega dragocenega daru iz panja.

Moja žena me je tolikokrat poslušala govoriti o čebelah, da je tudi sama postala prava poznavalka. Moja hči je odraščala z menoj in čebelami. Morda so bili zapiski, ki sem jih začel delati v prvih letih, namenjeni njej, ne da bi se tega zavedal. Moja hči mi je vedno pomagala, zdaj pa se je odločila, da se želi naučiti še več. Prosila me je, naj kupim čebelarsko obleko in vso opremo. Pred dnevi so jo čebele pičile, a je le zamahnila z roko, saj jo navdaja ista strast, ki že leta žene našo družino. To strast lahko prenesemo na prihodnje rodove le tako, da jo ohranjamo živo, da se bodo tudi oni lahko čudili izjemnemu življenju čebel, ki so bile tako velik del našega življenja in bodo to vedno ostale.

Avtorji:
Besedilo: Carlotta Fiore
Fotografija: Diego Rosselli